INTERVJU
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
Veneri ti kažejo pot.
Sveti, sveti naj ti Veneri.
Dobila sem se s kolegico na kavi in tema je spontano nanesla na rojstni dan njenega sodelavca, ki ga je praznoval par dni nazaj. Kar se me je res dotaknilo, je bilo to, kako je pripovedovala, kakšne solzne oči je imel, ko so mu darilo predali. Ter seveda besede, ki jih je izrekel: »Hvala, moji prijatelji.«
Smo res tako osamljeni? Je res današnji hiter način življenja in pritisk družbe zasenčil tisto pristno osnovo življenja? Je danes res tako težko najti prijatelja ali boljšo polovico?
Ljudje prihajamo iz različnih socialnih krogov, z različnimi socialnimi navadami ter prav tako travmami. Kar manjka v današnji družbi, sta sprejemanje in sočutnost, sposobnost, da vidiš in slišiš ljudi okoli sebe. Občutek vključenosti, ko hodiš po cesti ali si v svojem delovnem okolju.
Kdaj smo postali tako nestrpni? Kdaj smo pozabili na prijatelje in domače? Smo res tako sami ali si samoto ustvarjamo sami?
Zato na koncu tunela vedno vidiš luč – oziroma dve Veneri, ki ti kažeta pot. Aka par lepih joškic.
Upanje umre zadnje.
VIKTORIJA SMOLE