Turbo
album sva začeli ustvarjati kot čisto brezbesedilno melodično dancy nju pop
glasbo, ki je bila hkrati parodija in zajebancija ter obenem zavesten žanrski
odmik od vsega, kar sva do tistega trenutka izdali. Med ustvarjanjem sva
postajali vedno bolj razpizdeni in prežeti z dogajanjem po svetu, Turbo DNA kit
je npr. direkten odziv na bolesten izliv transfobije, na zatiranje, posmeh in
kompulzivno ukvarjanje folka s kromosomi boksarke Iman Khelif.
Turbo noče
biti nevtralen, v komadih se loteva SKORAJ vsega, kar nama gre na kxrac, od
normalizacije nasilja in pobijanja, represije, oblastnikov na steroidih,
korupcije, posegov v ženska in trans telesa, poblaznelega kapitala, ki žre
ljudi in planet in cateringov z belimi prti in nagačeno školjko posuto z
zasušenim kaviarjem na mestnih zabavah, kjer si frendi mencajo txčke in
podeljujejo nagrade za uspešnost. Turbo Anusov je res veliko, zato respect Sašu
Hribarju (rip), ki je naturaliziral to besedo.
Turbo
Silencer je tisti komad za katerega je bilo najtežje napisati besedilo, saj
govori o tišini, ki napaja genocid v Gazi. Nujno je bilo o tem spregovoriti.
Zadnji
komad, ki je nastal je bil Turbo Klub, za katerega smo snemali vokale en dan
pred deadlineom. Še dobro, da se je Lepa Štrena (Tal) izkazala za natur balkan
divo. Vzporedno je nastajala tudi podoba albuma v glavi top guy grafičarja Roka
Mara, kateri je razvil fetiš na poravnane nokte Fiačkota, Zupanov pa je po tem
postal priznan fotograf dlani. Ladies show ur rings. Brutalna podoba, ki je btw
visela tudi med top plakati v Antwerpnu.
Album je tako dokument časa, saj se dotika aktualnih tem, obenem
pa kaže vsem fakxče in se dere fxcked up people, fxcked up world (Turbo Folk).
Turbo je črn humor, posmeh v obraz in klic v sili, ampak zmeraj ready for the
club. Če se ne zajebavaš, znoriš, zato ajde, idem(e) u klub.