INTERVJU
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
Mesto je prostor nadzora. Parki so pokošeni, drevesa izbrana, reke regulirane, robovi zamejeni. V večini urbanih krajin je narava kurirana – podrejena pravilom, estetskim normam in predstavam o redu, med drugim katere rastlinske in živalske vrste so zaželene ter katere izrinjene. Vzporedno s temi urejenimi strukturami pa v mestu obstajajo tudi prostori brez jasne rabe – raztreščeni fragmenti, zapuščene parcele, ruševine, gradbene jame in zaraščeni robovi infrastrukture. Ti prostori so prepuščeni vplivom vode, vetra, sonca, zraka ter delovanju rastlin, živali, gliv, bakterij in drugih organizmov.
Francoski krajinski arhitekt in teoretik Gilles Clément v Manifesto of the Third Landscape takšne prostore poimenuje tretja krajina. Gre za območja, ki niso ne povsem naravna ne v celoti oblikovana – so rezultat umika človeškega nadzora. Clément poudarja, da je prav tretja krajina danes ključno zatočišče biodiverzitete, saj je ta drugod izrinjena zaradi intenzivne rabe prostora. Skupna značilnost vseh teh krajin je odsotnost neposrednega upravljanja, kar omogoča spontani razvoj življenjskih združb in večjo pestrost vrst.
V današnjem urbanem kontekstu, kjer vrednost prostora pogosto določa njegov investicijski potencial, so zapuščeni prostori razumljeni kot prazni ali nedokončani. Vendar Clément povdarja, da je človek odgovoren ne kot lastnik prostora, temveč kot skrbnik v korist vsega življenja. Ta pogled zahteva spremembo odnosa do prostora: namesto nenehnega poseganja in urejanja bi morali prepoznati vrednost procesov, ki potekajo brez naše intervencije v naše dobro.
Zapuščeni mestni prostori, kot so nepokošeni travniki ob cestah, zaraščene parcele in ruševine, so pogosto dojeti kot estetsko neustrezni, nevarni, ekonomsko neuresničeni. A prav v teh prostorih se biodiverziteta lahko ne le ohranja, temveč tudi povečuje. Biodiverziteta pomeni pestrost vsega življenja in je temelj zdravega ekosistema. Omogoča čisto pitno vodo, rodovitna tla, blaženje podnebnih sprememb in stabilnost naravnih procesov, od katerih je odvisno tudi človeško preživetje.
Razumevanje zapuščenih mestnih prostorov kot tretje krajine je še posebej pomembno v kontekstu antropocena – obdobja, ki ga zaznamuje brezprimerni človeški vpliv na planet. Podnebne spremembe, množično izumiranje vrst, poplave, suše in požari so posledica odnosa, v katerem se je človek postavil nad naravo in jo prilagodil lastnim podobam in potrebam.
Zato so mi zapuščeni prostori v mestu pomembni kot kraji odpora proti tej logiki nadzora. Hkrati so mi tudi pomemben vir navdiha pri lastnem oblikovalskem delu, kjer si krajinskoarhitekturna stroke vse bolj prizadeva, da bi v projekte zavestno vključevala rešitve za povečanje biodiverzitete in zmanjševanje človekovega vpliva na okolje – ne kot dodatek, temveč kot temeljno izhodišče pri razvoju določenega projekta. V takšnih projektih se udejanja ideja tretje krajine kot prostora možnosti – prostora, kjer se človek umakne in dovoli naravnim procesom, da potekajo po lastnih zakonitostih. Takšni prostori niso prazni ali neizkoriščeni, temveč polni življenja, potenciala in pomena. Predstavljajo priložnost, da mesto razumemo ne zgolj kot človeški habitat, temveč kot
kompleksen ekosistem, v katerem ima prostor tudi življenje, ki ni neposredno v službi človeka.
TOMISLAV KRNAČ, krajinski arhitekt
@_trkna