INTERVJU
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
Moje izrazno sredstvo je telo.
Ne zgolj v svoji gesti, politični poziciji ali prostorski kompoziciji.
Moje izrazno sredstvo je telo.
V svoji izraznosti primaren življenjski vzgib.
Gib. Ples.
Z glasbo.
Na tišino.
Notranji orkester.
Telo postaja posledica.
Telo se samo po sebi ne izraža.
Telo odraža nas same.
Telo nam šepeta resnico.
Nekaj je v glasbi, kar premakne telo.
Nekaj podobnega dihanju ali bitju srca.
Nezaveden mehanizem, ki se ne sprašuje po tvoji odločitvi.
Dovoli si, da gib prevzame tvojo skrb.
Dovoli si, da tvoje meso, tvoji organi, tvoje misli postanejo vrtinec pobega ali iskanja.
Dovoli plesu, da te vodi.
Mene je ples našel že v otroštvu.
Plešem, odkar pomnim.
Veliko sem preplesal v domači kuhinji kot otrok.
Pečica mi je bila ogledalo, pet kvadratnih metrov prostora pa moj Veliki oder.
Nisem plesal za druge.
Bolj je bilo podobno lastni introspekciji vrtinca čustev ali odkrivanju lastne izraznosti v okolju, kjer togost in zadržanost zasedata svoja sedišča.
Morda mi je tudi zato ples tako všeč.
Ker ni nič prav in nič narobe.
Knjige dorečenih, železnih repertoarjev se počasi poslavljajo in telo lahko končno zadiha.
Vprašanje, zakaj se primarno izražam skozi gib, me straši. Zdi se mi, kot da ničesar drugega ne znam.
Ne vem odgovora.
Najbolj mi je domač.
Morda najbolje govori namesto mene.
Hkrati pa je lahko zelo skrivnosten.
Ne komunicira na način, kot komunicira beseda.
Čeprav bi lahko.
In morda bi moral.
Žal pa smo se od svojih teles nekoliko odmaknili.
Zato so nam znova neznana.
Tuja.
Skrivnostna.
Naše telo je postalo skrivnost.
Bivamo v kalupih lastnega epitelija, a se vsako jutro pred ogledalom znova sprašujemo, kdo smo.
Kdo sem in kaj lahko ponudim temu svetu?
Tako nekako se je začel tudi moj najbolj svež projekt.
Solo predstava Tik pred koncem.
Primarni koreografski gradnik je bil moj tik.
Nehoten, ponavljajoč, neritmičen gib, ki pronica v vsak moj sleherni dan.
Zakaj ne bi izkoristil že podane »anomalije« za ustvarjanje kreativnih podaljškov?
Fascinacija se je pojavila predvsem ob spoznanju, da mi telo že samo po sebi ponuja kreativne koncepte, in zakaj jih ne bi »izrabil« za svoj ustvarjalni opus.
Da, to počnem.
Izžemam svoj notranji svet, rušim zunanjega ter gradim namišljenega.
Ko se mi zdi, da me zapušča celo notranji svet, se vedno znova vrnem k opazovanju že materializiranega.
Rad opazujem ljudi.
Zanimivo mi je, kako nosijo svoja telesa.
Zanimajo me čustva, ki se lepijo na njihove upognjene hrbte.
Zanimajo me zgodbe, ki jim drobijo koherentne korake.
Zanima me ples oči neznancev na ulici.
Na trubače ali citre.
Zanima me ples smeti v vrtincih vetra.
Zanimajo me orientacijsko izgubljeni golobi, ki iščejo izhod med pedalkami mojega kolesa.
Zanima me danes.
Zdaj.
Zanima me, zakaj se ne ustavim, ko me podplati že močno pečejo.
Zanima me odsotnost zavedanja telesa.
Zanima me rokovanje z neznancem.
Zanima me odmaknjen pogled.
Zanima me želeni objem.
V vsem tem je en velik ples.
Kompozicija teles, čustev, srečanj in pobegov.
Zanima me, zakaj poskušamo vedno vse doumeti,
namesto da bi si dovolili doživeti.
LUKA OSTREŽ, sodobni plesalec, koreograf
@kaoslutrez