INTERVJU
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
→ NAASH.X
→ TOMISLAV KRNAČ
→ PINO POGRAJC
→ LEON MARIČ
→ MONOKEL
→ NINA X NINA
→ LUKA OSTREŽ
→ NAL KOCJAN
→ ČRTA ROKAVIČKA
→ VIKY
→ BOTTOMS
→ BARBARA BLOK
→ FILIP
→ TRULA VIŠNJA
V življenju me intrigirajo stvari, ki me rajcajo, v plesu me zanima oblika, telo, ki ni nujno popolna, popolno. Stremenje k perfekciji se mi zdi prazno — tako v plesu kot tudi v samem življenju. Iščem kvalitete, ki izhajajo iz resnične prisotnosti, ne pa zgolj iz formalnih vzorcev in estetskih pravil, s katerimi sem se v svoji plesni praksi pogosto srečeval. Zanima me prostor negotovosti — prostor, v katerem se telo ne potrjuje skozi dovršenost, temveč skozi iskanje, odprtost in skupnost, ki se gradi znotraj podane strukture.
Ples mi odpira prostor, v katerem lahko preizkušam in raziskujem lastne meje. Na določeni točki se zame ples lahko začne odvijati tudi v kontekstu, ne nujno znotraj gledališkega prostora. Prav tam se zame vzpostavi polje osebne raziskave, ki lahko ostane intimna ali pa jo, če se za to odločim, delim z drugimi.
KUŠNI ME se je razvil v času, kjer sem se jaz kot avtor moral soočiti s svojim umetniškim avtorskim izrazom in kjer sem se sočasno moral kot oseba soočiti z osebnimi stvarmi. V začetni fazi sploh nisem vedel, da bo poseglo po nekih mojih osebnih izkušnjah, vendar se je s časom procesa, vztrajanja in dela s celotno kvir ekipo, nekako samo po sebi razvijala struktura, ki je peljala po osebni liniji. Pozvačin, ki izhaja iz prekmurske tradicije, je zelo dobro podprl mojo pedersko plat. Bil je čas, da se ta peder – torej jaz spoprijateljim stem.
LEON MARIČ, plesalec, plesni pedagog
@_leon91